Intervju, revija Mentor (letnik 39, št. 3)

Aljoša Toplak, ki ga v tej številki po naključju predstavljamo tudi kot finalista Urške, je študent filozofije na Filozofski fakulteti Ljubljana, kjer se posveča študiju filozofije. Poznan je tudi kot eden od idejnih ustanoviteljev portala za znanstvenofantastično literaturo, sicer pa se pojavlja tudi kot pisec pripovednega žanra. Objavljal je v Novem zvonu in nekaterih spletnih medijih.

1. »Hotel sem narediti dobro stvar,« izreče Greg v zgodbi Hudičev gobec, ki jo lahko beremo na spletni strani križišča umetnosti Koridor. Kaj dobrega, po tvoje, prinašaš ti, s svojim pisanjem?
V zgodbah proučujem neizogibna vprašanja, s katerimi nas sooča življenje. Vabim k razmišljanju – na konkreten, jasen in (vsaj po moje) na zanimiv način. Iščem zamisli, kako osmisliti življenje, taktike pobega iz ponavljajoče se eksistencialne tesnobe. Kaj je tista zgodba, ki si jo moramo pripovedovati, da bomo lahko srečni prišli skozi življenje? Je edini način ta, da se pomirjamo z laskavimi pripovedmi Biblije in new age filozofije? Ali pa obstajajo zgodbe, ki pomirijo tudi duha sodobnega skeptičnega in kritičnega človeka? Vse to so univerzalna vprašanja, ki jih skušam konkretizirati na ravni vsakdanjega življenja. Svoje miselne poti skušam približati bralcem, pristne in sveže, kot jih je porodilo soočenje z življenjem. V svojih razmišljanjih se verjetno motim, a to niti ni važno – racionalni pristop do življenja, to je tisto, kar želim spodbujati in deliti.

2. Je hudičev gobec morda tudi besedne zveza, ki uvaja simbol za tisti notranji glas pisatelja/pesnika, nekaj, kar je tam, globoko, a vendar dovolj na površju, da vedno znova kliče in sili k pisanju? Kdaj in kako se je sploh pričela tvoja pot druženja s tem notranjim glasom, z literaturo?
Lahko se tako vzame. Sicer se ne spomnim, kdaj sem prvič »zaslišal« ta glas. Vem, da sem neke kratke zgodbe pisal že v prvih razredih osnovne šole (spomnim se samo še naslova zgodbe Boksar in vojak), potem pa sem zgolj bral, bral in bral, vse do konca srednje šole, ko mi je prijatelj razkril svoj fantazijski svet, ki ga je konstruiral za svoje kratke zgodbe. Ideja mogočnega arhitekta, ki s popolno svobodo snuje svoj svet, me je navdušila. Potem sem tudi sam naslikal zemljevid svojega lastnega sveta in nekaj časa pisal fantazijske zgodbe, dokler me ni nek srednješolski literarni natečaj napeljal k temu, da sem svoje pisanje preizkusil z bolj vsakdanjo temo. Takrat sem spoznal, da se tudi v takšnem pisanju skriva posebna in všečna avtorska svoboda.

3. Objavljal si tudi v reviji Novi zvon, ki prinaša nekatere vse bolj prepoznavne mlade glasove slovenske literature. V enem od dialogov tam objavljene kratke fantastične zgodbe lahko beremo: »John je zamišljeno kopiral gesto. »Vzgojiteljice so fajn?« »Ja,« je rekel z navdušenjem. »Imaš najljubšo?« Pete se je na široko nasmehnil. »Martha.« S tem odlomkom bi rad odprl temo mentorstva in mentorjev … Si torej imel koga, ki te je usmerjal, te vodil, te morda navdahnil na ustvarjalni poti?
Imel sem ogromno mentorjev. Literarne velikane, ki so mi v svojih mojstrovinah razodevali veličino, in literarne teoretike, ki so mi razkrivali prikrito strukturo in logiko, na katerih temelji pripoved. Žirante literarnih natečajev, ki so z menoj delili svoje kritike; urednike revij s svojimi uredniškimi predlogi; številne ljubitelje pisane besede, s katerimi si redno izmenjujemo in komentiramo zapise. Pomemben od slednjih je Ivan, sošolec s filozofske, s katerim sva se zadnji dve leti spodbujala z rednimi »pisateljskimi izzivi«. Posameznega, odločilnega mentorja nisem imel. Slog, misel in namen mojega pisanja so pristna mešanica stoterih vplivov.

4. Vidim, da se dobro zavedaš pomena literarnih delavnic, natečajev, sodelovanja na le–teh … Kakšen pogled imaš na vse našteto?
Ja, v poletnem času na primer sem sodeloval na tridnevni literarni delavnici JSKD v Dragatušu. Na štirih predavanjih so priznani slovenski pisatelji delili svoje izkušnje in nasvete, zraven tega pa sem napletel veliko novih stikov, s katerimi si že na veliko izmenjujemo svoje kratke zgodbe. Zmeraj je zanimivo spoznati nova razmišljanja, prav tako je delavnica predstavljala odlično priložnost za plodovite razprave z avtorji, ki imajo na literarni sceni veliko izkušenj. Literarnih natečajev se udeležujem že od srednje šole, predstavljajo preizkušnjo in motivacijo. Umetnost je družbeno udejstvovanje in natečaji so zame, mladega in še neuveljavljenega avtorja, poglavitni način tega udejstvovanja.

5. Tvoje pripovedi se zdijo večkrat nekoliko ezoterične, privzdignjene, morda celo posegajo v poetiko simbolnega; v nekem pogovoru pa si dejal, da rad pišeš o vsakdanjih, običajnih stvareh. Katere teme te najbolj vznemirjajo?
Etika v najširšemu smislu. Kako živeti življenje, kako ga osmisliti, kaj resnično šteje. Včasih nas najbolj vsakdanji pripetljaj sooči s kontradikcijo ali pa z nezadostnostjo našega odgovora – ali pa porodi nov odgovor, ki presega omejenosti prejšnjega. Zanimajo me ti odgovori in posledice, ki jih prinašajo za življenje. Zanima me vpliv prakse na teorijo in vpliv teorije na prakso. Morda teh stvari ni lahko vsem približati. Morda nočemo preizpraševati svojih odločitev, verjetij, življenja. A morda bi si morali to želeti. Če je to razmišljanje privzdignjeno, bralce nagovarjam, da zaplujejo zraven.

6. Kako pa združuješ filozofsko teorijo in literarno ustvarjanje? Si namreč tudi avtor nekaterih zelo zanimivih strokovnih člankov s področja filozofije.
Da, sem goreč navdušenec nad filozofijo znanosti. Le kaj nam lahko najkompleksnejša oblika človekovega raziskovanja pove o svetu? Kakšno je ozadje stvari? In kaj nam to ozadje govori o – nas? Kako se soočiti s tesnobnimi globinami modernih znanstvenih spoznanj? Z vse obsežnejšim razkrinkanjem človekovih iluzij? Kaj si naj človek pripoveduje, da se bi prebrodil skozi življenje, ko pa se vsaka pripoved izkaže za laž? To so vprašanja, s katerimi prepredam svoje pripovedi. Pogosto pomaga, da se iz abstraktne filozofske sfere spustimo v konkretno življenje, in se tam soočimo s temi vprašanji. To je srž mojega združevanja filozofije in umetnosti.

7. Si pa tudi velik oboževalec znanstvene fantastike. Portalu, na katerem intenzivno sodeluješ in ki si ga zasnoval skupaj z Ivanom Šokićem, smo namenili poseben članek – od kod ljubezen do tega žanra?
Moja ljubezen do znanstvene fantastike (in fantazije nasploh) leži v neskončnem polju možnosti, ki ga odpira. Kot je nekoč dejal Joe Abercombie, gradimo svetove, ki še ne obstajajo ali niti ne bi mogli obstajati, razen v duhovih avtorja in bralca – fantazijske pripovedi so okna v druge svetove in hkrati ogledala našega sveta, miselni eksperiment, ki se spopada z univerzalnimi vprašanji človeštva. Tako kot vsakdanje življenje nas soočajo z vprašanji – tistimi nerazrešenimi, ki bodo morebiti kmalu relevantna (tehnologija, nova znanstvena spoznanja), ali pa tistimi, ki so v neredu vsakdanjega življenja poniknila v pozabo. So pa to lahko zabavne zgodbe, eskapistične avanture v lepši in boljši svet. Vizije tega, kar bi lahko bilo. Vizije tega, kar še je lahko.

8. Kako pa je s tem žanrom na Slovenskem? Slovenci sicer imamo neko tradicijo tudi na tem žanrskem polju, a se po drugi strani zdi, da se mu še vedno ne namenja dovolj pozornosti …
Da, tako se res zdi. Prav iz tega razloga je Bojan Ekselenski, predsednik Celjskega literarnega društva, pred kratkim začel izdajati Supernovo, edino tiskano revijo za spekulativno (fantazijsko) književnost v Sloveniji. Tam redno objavlja kratke zgodbe slovenskih (tudi tujih) avtorjev. K razvoju žanra na Slovenskem skušava vsaj malenkost prispevati z že omenjenim prijateljem Ivanom. Ustvarila sva namreč spletni portal, kjer lahko spremljate dogajanje na slovenski fantazijski literarni sceni. Razmerja med fantazijsko in ostalo literaturo kažejo na to, da obstaja v primerjavi s tujino v Sloveniji ogromen neizkoriščen potencial. Verjamem, da bi Slovenci rade volje brali kvalitetno slovensko fantazijsko literaturo. Sploh pa predstavlja žanr najlažji način, kako na zabaven in preprost način bralcu približati zahtevna življenjska vprašanja.

9. Verjetno v ustvarjalnem smislu ne miruješ. Kaj snuješ, kaj novega pišeš, pripravljaš?
Kaj je zgodba, ki si jo moramo govoriti, da bi lahko srečno živeli življenje? Snujem zbirko kratkih zgodb, ki se bo vsaka po svoje lotila tega vprašanja, vsaka iz svojega zornega kota. Skušal bom prikazati, kako vprašanje pljuska iz ene sfere življenje na drugo, kako odgovori diktirajo naše delovanje, kako različni posamezniki uberejo različne pristope odgovarjanja in pri tem uspejo – ali pa ne. Zbirko bo, upam da, zaokrožila zgodba o človeku, ki je našel korekten odgovor.

10. Odgovori se skrivajo tudi v mnogih obrazih literature. V enem prejšnjih odgovorov si navajal mnoge literarne velikane, ki so bili na nek način tvoji »mentorji«. Kateri so to? Bi nam jih razkril in njihova dela, da bi morda tudi naši bralci našli kaj zanimivega za jesensko branje?
Mislim, da je prvi vidnejši pečat v meni pustil Dostojevski, s svojim shizofrenim preizpraševanjem življenja, kasneje pa v tej liniji Aldous Huxley in Vladimir Bartol. Zmeraj pa skušam pri svojemu pisanju upoštevati načelo ekonomičnosti, katerega primerno udejanjenje sem našel v minimalizmu Hemingwayja, Carverja in Andreja Blatnika. Slednji me s svojimi inovativnimi načini pripovedovanja nikoli ne preneha navduševati. Prav pred kratkim pa me je v tem oziru s svojo zbirko Deseti december izredno presenetil George Saunders. Spoznanje, da lahko zgolj na podlagi nekih palic, ki stojijo na nekem vrtu, poveš globoko in ganljivo zgodbo o človekovi stiski, je mojim pripovedim odprlo pravo novo polje možnosti.

Pripravil in izbral: dr. David Bedrač

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s